„Čutila nisem nikakršne čustvene navezanosti na svoje telo, ki je dozdevno brez življenja ležalo tam, na bolnišnični postelji. Sploh nisem čutila, da bi mi pripadalo. Videti je bilo veliko premajhno in preveč neznatno, da bi bilo lahko dom tistemu, kar sem doživljala.
Počutila sem se svobodno, osvobojeno in veličastno. Vsakršna bolečina, bolest, žalost in nesrečnost so izginile! Počutila sem se povsem razbremenjeno. Nisem se spominjala, da bi se že kdaj, sploh kadar koli, počutila podobno.
Bilo je, kakor bi bila pretekla štiri leta ujetnica v lastnem telesu, medtem ko je rak razdejal mojo fizično obliko, in končno sem se osvobajala. Prvič sem okušala svobodo! Začela sem dobivati občutek breztežnosti in se zavedati, da sem zmožna biti kjer koli kadar koli.
Naj se še tako trudim, je nemogoče opisati, kako se mi je v tistem razširjenem svetu zvišalo zavedanje. Jasnina je bila bila neverjetna. Vesolje ima smisel! Sem spoznala. Končno razumem – vem, zakaj sem zbolela za rakom!“
