The store will not work correctly when cookies are disabled.
Spletni piškotki
Za izboljšanje uporabniške izkušnje ta spletna stran uporablja piškotke. Poleg piškotkov, ki zagotavljajo funkcionalnost spletne strani, uporabljamo tudi piškotke za potrebe spletne analitike. Tudi kasneje lahko s klikom na povezavo "Nastavitve zasebnosti", katero najdete v nogi, nastavite s katerimi piškotki soglašate.
Knjiga govori o neverjetnih lastnih izkušnjah iz večkratnega roba preživetja. Za rakom na bezgavkah je avtorica zbolela pri četrtem letu starosti, imela je šestindvajset operacij, kemoterapijo in obsevanje in nazadnje je dosegla homeostazo z dvainštirideset dnevnim postom brez hrane. Sama opisuje, kako se je rak poslovil iz njenega telesa in kaj vse je počela, da je danes popolnoma zdrava pri njenih petinštiridesetih.
»Rak je dobesedno padel iz črevesja kot kos crkovine in sicer proti koncu kure. Neobičajni vonj tega kosa raka brez klešč, ki se je tolikokrat v mojem telesu pretvoril v s strupom prepojeno meduzo, ki je od četrtega leta starosti z lovkami razgrajala po mojem telesu, je končno nehal smrdeti!«
Knjiga je zelo zanimiva, saj opisuje, kako moremo sami spreminjati napačne vzorce in s pravilnim ravnanjem do svojega prekrasnega telesa, smo lahko zdravi. Zelo pomembna je moč uma, ki se jo da nadzorovati in spreminjati…
"Knjiga, ki bo pomagala posamezniku razumeti, kako lahko sam vpliva v določeni stresni situaciji na svoje počutje. Izhajam predvsem iz svojih lastnih izkušenj, ki so bile resnično izjemne. Opisujem načine soočanja z najhujšimi strahovi in načine, kako se jih z delom na sebi znebiti. Objektivno in s podkrepljenim stališčem soočanja alternativne in uradne medicine razkrivam z dejstvi. Moje prepričanje je, da bi morala uradna medicina z alternativno operirati z roko v roki.
Ukvarjam se tudi z zdravjem na delovnem mestu, ki je večkrat zanemarjeno.
Po večkratnem raku, ki je od mojega četrtega leta starosti delal nered v mojem telesu, sem dosegla homeostazo: 'Na vrsti je bil moj um, s katerim najprej nisem znala, niti mogla krmiliti, saj bi samo spala. Ta otopelost, nezmožnost misliti, me je še dodatno vznemirjala …' "